Bovški sirarji se s pridobitvijo certifikata za zaščiteno označbo porekla postavili ob bok najprestižnejšim evropskim sirom.
Za izdelavo Bovškega sira izpolnjujejo pogoje tri bovške sirarne: Sirarna Ostan, Sirarna Černuta in Sirarna Škander, te lahko Bovški sir označijo tudi z novo etiketo. (na sliki)
Priloga: članek
Bovški sir – sir s tradicijo
Bovški sirarji
so v maju prejeli težko pričakovane certifikate, katere so jim uradno podelili
v sklopu občinskega praznovanja na Bovški dan, 4. julija. Pridobljeni
certifikati jim po novem omogočajo, da kupcem uradno ponudijo tako imenovani Bovški
sir z zaščiteno označbo porekla oziroma najprestižnejšo označbo nekega živila
na nivoju Evropske unije. Gre za Evropske sheme kakovosti, ki so predpisane z
evropskimi uredbami (zaščitena označba porekla, zaščitena geografska označba,
zajamčena tradicionalna posebnost in ekološka proizvodnja).
Bovški rejci drobnice se povežejo v
društvo
Zgodba o zaščiti
Bovškega sira ima sicer že kar dolgo brado. Pred 15 leti so bovški rejci
drobnice ustanovili društvo, s katerim so želeli razviti kakovost, trženje in
promocijo bovškega ovčjega sira. Najprej so se lotili izdelave specifikacije za
Bovški sir, ki je ključni dokument v korakih za pridobitev sheme kakovosti.
Izdelava specifikacije je bila zahtevna, saj narekuje predhodno izdelavo standardov,
kazalnikov, parametrov in drugih podrobnosti, ki potrjujejo žlahtnost porekla
Bovškega sira.
V tej zgodbi so
sodelovali tako lokalni kot tudi tuji strokovnjaki in poznavalci, med njimi prof.
Bogdan Perko, Renčelj Stanko, Davorin Koren, Alfonz
Fiskione, Ivan Jelinčič, Dominik Černuta, Stanka Pretnar,
Urban Škander, David Ostan in Peter Domevšček. Sledili so
postopki potrjevanja, najprej na državnem nivoju nato pa še pred EU komisijo v
Bruslju.
Certifikat za Bovški sir prejmejo tri
sirarne
Leto dni po potrditvi
specifikacije so certifikat za Bovški sir uspele pridobiti tri sirarne, in
sicer Sirarna David Ostan in
Bovca, Sirarna Dominik Černuta
iz Loga pod Mangartom in Sirarna
Škander iz Bovca. Certifikate so jim potrdili tudi na Društvu rejcev drobnice bovške (zunanji
nadzor nad društvom vrši certifikacijski organ Bureau Veritas). Omenjeni
sirarji lahko sedaj na svoj ovčji sir napišejo Bovški sir z veliko začetnico in
ga okrasijo z rdečim znakom Zaščitena označba porekla.
Ob tem naj
poudarimo, da lahko poimenovanje Bovški sir uporabljajo izključno nosilci
certifikata. Ostali sirarji tega imena ne smejo uporabljati, ker je namreč tudi
ime s tem postopkom postalo zaščiteno. Prav tako ne smejo uporabljati imena, ki
napeljuje ali je približek imena Bovški sir.
Za pridobitev
zaščite kakovosti Evropske unije pa seveda ni dovolj le to, da imajo Bovčani izredno
okusen ovčji sir. Za ta prestižni znak mora izdelek poleg kakovosti ponuditi nekaj
več – svojo zgodbo.
Da se lahko
kmetijski pridelki in živila označijo z označbo porekla, morata pridelava in
predelava potekati na definiranem geografskem območju, katerega ime nosi
proizvod; na lastnosti takega kmetijskega pridelka ali živila bistveno vpliva
geografsko okolje, ki vključuje naravne in človeške dejavnike kot so podnebje,
kakovost tal, lokalno znanje in izkušnje (npr. kraška burja, gorski pašniki
ipd.).
Brez bovške ovce ni Bovškega sira
Te parametre je
Bovški sir dosegel brez večjih težav. Geografska umeščenost Bovške je
edinstvena. Doline, obdane z dvatisočaki in orientirane proti sončnemu
Mediteranu, se raztezajo nizko na okoli 450 metrov nadmorske višine. In prav na
tej sončni strani Alp, kjer se mešata klima mediteranskega in alpskega sveta,
je doma bovška ovca. Ta je vajena postopati po zakraselih vrhovih in smukati gorske
trave. Gre za cenjeno avtohtono pasmo, katero so bovški ovčerejci skozi
zgodovino vzgojili v dobro mlečno pasmo.
Avstrijci ji
pravijo »Das Krainer Steinschaf«, kar lahko prevedemo v Kranjsko gorsko oziroma
bovško ovco (Bovec – Schaf). Poleg tega jo avstrijska stroka ceni kot nosilko
gena gorske oziroma alpske ovce. Analize, ki so jih izvajali na ostankih
gorskih ovc iz obdobji jamskega človeka so pokazale, da ima bovška ovca najvišji
primerljiv delež DNK z gorsko ovco. Kljub gospodarskim težnjam (več mleka, več
jagnjet, boljša volna) so naši predniki ovco uspeli ohraniti skromno in »pridno«.
Razlogov za to je več. Prvi zagotovo sovpada z bovškim pregovorom, ki pravi: »Tako kot je delal moj nono, bom tudi jaz«.
Na drugo mesto lahko mirno umestimo trmo rejcev, ki niso podlegli tržno
usmerjenim novostim, vsekakor pa ne gre zanemariti tudi nekaj neuspešnih
križanj.
Zgodovina Bovškega sira
Pašništvo in
predelava mleka gresta tako rekoč z roko v roki v sir. Celotno Zgornje Posočje
je posejano s planinami, kar priča o močni tradiciji. Ko iščemo izvor tradicije
sirarstva lahko rečemo, da so prve omembe Krnskih planin iz 11. stoletja tisti pisni
vir, kjer lahko z zagotovostjo trdimo, da se je že takrat sir prideloval. Poleg
tradicije pa se v 17. in 18. stoletju Bovški sir že zasledi kot kakovosten
ovčji sir. Kot lahko razberemo iz starega cenika, Bovški sir v sredini 17.
stoletja v Vidmu na tržnici dosega najvišjo ceno. Konec 18. stoletja dobi
bovška sirarna priznanje za kakovost na Dunaju. To je le nekaj ključnih
podatkov, ki pričajo o pomembnosti Bovškega ovčjega sira skozi zgodovino.
Ko boste
obiskali Bovško, si ogledovali tukajšnje naravne lepote in hodili po okoliških hribih,
se spomnite tudi na bogato tradicijo ovčereje ter sirarstva. Obiščite planine, ki
so prežete s pozitivno energijo. Naši predniki so tu živeli predvsem zaradi nje,
pa čeprav je bil tod vse skozi »trd kos kruha«. Vendar ko se lepota pokrajine človeku
enkrat sede v srce, postaneš kot Simon Gregorčič, ki je vedno hrepenel nazaj,
nazaj v planinski raj.
Peter Domevšček, svetovalec za razvoj podeželja, Posoški razvojni
center
- Divjačinski golaž
